Splošno o pljučnicah
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je pljučnica vodilni vzrok smrti pri otrocih. Več kot 90 odstotkov smrti zaradi pljučnice pri otrocih je v državah v razvoju.
Pri pljučnici gre za vnetje pljučnega tkiva, parenhima. Povzročitelji doma pridobljenih pljučnic so lahko virusi, zlasti pri otrocih, mlajših od dveh let, bakterije in atipične bakterije, kot je npr. Mycoplasma pneumoniae. Na osnovi pregleda je težko razločevati med različnimi vrstami povzročiteljev, saj je klinična slika lahko podobna pri različnih povzročiteljih: povišana telesna temperatura, hitro dihanje, kašelj, utrujenost. Pri kliničnem pregledu nad pljuči slišimo bodisi oslabljeno dihanje in poke ali pa glasno (t. i. bronhialno) dihanje, odvisno od stopnje bolezni in vrste pljučnice.
Povzročitelji pljučnic pri otrocih
Najpogostejši povzročitelji pljučnic:
- pri dojenčkih in otrocih do drugega leta starosti so različni virusi;
- pri predšolskih otrocih Streptococcus pneumoniae, Haemophilus influenzae, Mycoplasma pneumoniae, virusi;
- pri šolarjih najpogosteje povzročijo pljučnico Mycoplasma pneumoniae, Streptococcus pneumoniae in različni virusi.
Ugotavljanje povzročitelja pljučnice
Že prej je bilo omenjeno, da po počutju otroka in telesnem pregledu ne moremo z gotovostjo ločiti med različnimi povzročitelji pljučnice. Tudi ko otroku vzamemo kri za pregled (C – reaktivni protein, število belih krvničk v krvi, sedimentacija), ne moremo biti bistveno bolj prepričani glede vrste povzročitelja. Večja verjetnost, da gre za bakterijsko pljučnico, je, če so pri otroku visoki prej navedeni vnetni označevalci. Zanimivo – čeprav ne splošno znano – dejstvo pa je, da tudi po videzu sprememb na rentgenogramu prsnih organov ne moremo z gotovostjo reči, kateri mikroorganizem je povzročil pljučnico. Rentgenograma prsnih organov ni treba posneti pri vsakem otroku s sumom na pljučnico, ampak le, če gre za težje potekajočo pljučnico ali če sumimo, da bi lahko šlo za zaplete.
Mikroorganizem, ki povzroča pljučnico, poskušamo osamiti iz različnih kužnin, najpogosteje iz brisa žrela, krvi, redkeje iz bronhoalveolarnega izpirka (BAL) ter vzorca tekočine iz plevralnega prostora, če je tekočina prisotna. Težava je v tem, da mikroorganizmi, ki porastejo iz brisa žrela, torej iz zgornjih dihalnih poti, niso nujno isti, ki so povzročili pljučnico. Iz krvi, BAL-a ter vzorca plevralne tekočine mikroorganizmi pogosto sploh ne porastejo, zaradi invazivnosti pa teh preiskav ne opravljamo redno, ampak le pri zelo bolnih otrocih.
Večino otrok s pljučnico lahko zdravimo v domačem okolju, najpogosteje z amoksicilinom, razen če utemeljeno sumimo, da gre za atipično pljučnico. Če pa gre za težko poslabšanje, starost otroka manj kot tri mesece, prisotnost dejavnikov tveganja za težji potek (kronične srčne/pljučne bolezni, imunske pomanjkljivosti in če gre za slabe socialne razmere), je potrebno bolnišnično zdravljenje, običajno z antibiotiki v žilo (intravenozno).
Pljučnica, ki jo povzroča Mycoplasma pneumoniae
Raziskave kažejo, da je Mycoplasma pneumoniae (MP) pogost vzrok doma pridobljenih pljučnic zlasti pri šolskih otrocih. Povzroči skoraj 40 odstotkov vseh doma pridobljenih pljučnic in pri petini je potrebno bolnišnično zdravljenje.
Diagnozo pljučnice MP je težko postaviti, saj se klinična slika pogosto ne razlikuje od tiste, ki jo izzovejo drugi povzročitelji. Najznačilnejši so dolgotrajen suh kašelj, malo povišana telesna temperatura, glavobol in slabo počutje. Laboratorijski testi, zlasti hitri test brisa žrela, ki zazna dedno snov – dezoksiribonukleinsko kislino, t. i. PCR-test, je pozitiven tudi, ko so MP že razpadle oz. odmrle in ne povzročajo več bolezni, zato ni specifičen le za aktivno bolezen.
Otroci in odrasli, ki zbolijo za pljučnico, povzročeno z MP, lahko ozdravijo tudi spontano, sami od sebe. Zaradi tega si v novejših člankih pogosto zastavljajo vprašanje, ali je treba vsako pljučnico, ki jo povzroča MP, zdraviti. Dokončnega odgovora na to vprašanje ni. Večina raziskovalcev meni, da je pri dokazani okužbi zdravljenje potrebno, predvsem pri težje potekajoči bolezni. V zadnjih letih je zlasti po svetu, manj pri nas, opazno naraščanje odpornosti MP proti makrolidnim antibiotikom, ki so osnovni antibiotiki za to bakterijo.
Od oktobra 2014 do januarja 2015 je bila v Sloveniji, podobno kot v drugih evropskih državah, epidemija okužb z MP. MP najpogosteje povzroča pljučnico, lahko pa tudi vnetje dihalnih poti – traheobronhitis. Pogosto povzroči poslabšanje astme.
MP imenujemo zaradi specifičnih lastnosti, po katerih se razlikuje od drugih bakterij, zlasti po odsotnosti celične stene, atipična bakterija, pljučnico, ki jo povzroča, pa atipična. Prvič so izraz atipična pljučnica uporabili v 40. letih prejšnjega stoletja, da bi jo ločili od tipične, lobarne, ki jo večinoma povzroča pnevmokok. MP se prenaša s človeka na človeka s kapljičnim prenosom, potreben pa je tesen stik. Inkubacijska doba je dolga in traja od enega do štirih tednov. Običajno povzroča okužbe pri otrocih, starejših od pet let, pogosteje, kot smo mislili, pa povzroča okužbe dihal tudi pri mlajših otrocih.
MP lahko povzroča tudi zunajpljučne zaplete. Ugotavljajo, da jih ima kar 25 odstotkov ljudi, okuženih s to bakterijo. Včasih so simptomi iz dihal odsotni. Najpogosteje se pojavijo spremembe na koži – koprivnica, lahko pa povzroča tudi težke zaplete, kot so vnetje srčne mišice, vnetje možganske ovojnice (meningitis) ali vnetje možganov (encefalitis). K sreči so težki zapleti redki.
Diagnozo pljučnice MP je težko postaviti, saj se klinična slika pogosto ne razlikuje od tiste, ki jo izzovejo drugi povzročitelji. Najznačilnejši so dolgotrajen suh kašelj, malo povišana telesna temperatura, glavobol in slabo počutje.