ADITIVI – odločitev je pogosto na naši strani

Zakaj bi kupovali pisane bombone in pijače z umetnimi barvili, jogurte z umetnimi sladili, kislo repo in čevapčiče s konzervansi, juhe iz vrečke z ojačevalci arome in še bi lahko naštevali, če pa lahko izberemo enaka živila, ki ne vsebujejo aditivov? Potrošniki smo zaradi nekritičnega povpraševanja tudi sami delno odgovorni, da se uporaba aditivov povečuje.

Kaj so aditivi?

Aditiv je vsaka snov, ki jo običajno ne zauživamo kot živilo (ne jemo jih z žlico) in ni običajna, tipična sestavina živil. Aditive namensko dodajajo živilu iz tehnoloških razlogov v proizvodnji, predelavi, pripravi, obdelavi, pakiranju, prevažanju in hrambi. Čeprav naj bi aditive dodajali živilom zato, da bi povečali njihovo obstojnost in podaljšali rok uporabnosti, pa jih žal vse več in vse pogosteje dodajajo zaradi »kozmetičnih« razlogov. Njihov glavni namen je danes narediti izdelke bolj privlačne tako, da jim poudarijo barvo, spremenijo okus, teksturo in tudi videz.

Aditiv ne sme predstavljati tveganja za zdravje potrošnika. Prav tako ne sme zavajati potrošnika ali prikriti slabe kakovosti surovine ali načina predelave.

Razvrščanje aditivov

Aditivi so razvrščeni v večje skupine ali kategorije, večinoma po svoji funkciji v živilu. Tako aditivi obarvajo, zgostijo, omogočijo mešanje vode in maščob ali olj (na primer v sladoledu, lahki margarini) in jih imenujemo emulgatorji, konzervirajo, okrepijo okus ali ga celo rahlo spremenijo, osladijo (namesto sladkorja), ščitijo živilo pred oksidacijo (žarkost maščob), omogočijo tvorbo želeja, zakisajo, glazirajo, vzhajajo testo in podobno. Veliko aditivov je tudi namenjenih pomoči pri tehnološki obdelavi in pripravi izdelkov ali živil.

Aditivi so odobreni in registrirani v Evropski uniji in tudi v Sloveniji. Označeni so s črko E in pripadajočo številko ali (kemijskim) imenom.

Barvila so označena s črko E- in številko iz serije 100

Barvila dodajajo živilom zato, ker naravne barve v samih živilih ne prenesejo tehnološke obdelave, ali pa so obarvana samo zato, da so privlačnejša. Velikokrat potrošnika zavede barva živila, na primer: rumeno obarvan pekovski izdelek je videti, kot da vsebuje veliko jajc, je pa le pobarvan. Naziv »naravno barvilo« pomeni le to, da je to barvilo naravno, nikakor pa to ne pomeni, da je to barvilo pridobljeno iz hrane ali živila, ki ga kupimo.

Opozorilo

Uredba Evropskega parlamenta o aditivih določa, da morajo imeti vsa živila, ki so obarvana s sintetičnimi azo-barvili, na deklaraciji zapisano opozorilo. To mora biti sestavljeno iz imena ali E-številke barvila in stavka: "Lahko škodljivo vpliva na aktivnost in pozornost otrok." To opozorilo je rezultat znanstvenih raziskav, s katerimi so dokazali, da sintetična azo-barvila škodljivo vplivajo na otroke.

oranžno FCF (E 110) (*)
kinolinsko rumeno (E 104) (*)
karmoizin (E 122) (*)
rdeče AC (E129) (*)
tartrazin (E 102) (*)
rdeče R4 (E 124) (*)

(*) Izjema so živila, pri katerih je barvilo uporabljeno za označevanje zdravstvene ustreznosti in drugih oznak na mesnih izdelkih ter za žigosanje in okrasno barvanje jajčnih lupin.

Sladila so večinoma označena s črko E- in številko iz serije 900, razen sorbitola, E 420, in maltitola, E 421.

Sladila nadomeščajo sladkor in s tem zmanjšajo kalorično vrednost različnih pijač, sladic, marmelad ter drugih živil. Količine sladil, ki jih je dovoljeno dodajati živilom, so izračunane za odraslega povprečnega potrošnika in so zato za otroke neprimerne, posebno pri sladilih, za katera je znano, da povzročajo alergije oziroma intolerance.

Nekateri aditivi lahko povzročijo neželene reakcije: nealergijske in nedefinirane, na primer: metilksantini (kofein), niacin, nitrati, nitriti, benzoati, tartrazin, glutamat, sulfit, lecitin, košenil, karmin, aspartam in drugi.

Konzervanse prepoznamo po E-številkah iz serije 200

Konzervansi so snovi, ki preprečujejo ali pa omejujejo rast mikroorganizmov in s tem omogočajo daljšo obstojnost živil. V večini primerov, glede na današnje tehnike dobre higienske prakse in izpopolnjene tehnologije konzerviranja živil s toploto in hlajenjem ter glede na boljše načine pakiranja izdelkov in kakovostnejšo embalažo, živilom ni potrebno dodajati konzervansov, zato »brez konzervansov« še ne pomeni »brez aditivov«.

Antioksidanti so na embalaži označeni s črko E - in številko iz serije 300

Antioksidanti (na primer: E 300 je oblika vitamina C, askorbinska kislina) preprečujejo oksidacijo sestavin živil zaradi stika s kisikom. Za oksidacijo so najbolj občutljive maščobe in nekateri v maščobah topni vitamini ter barvila, navzoča v živilih. Novejše tehnike embaliranja v vakumu ali v modificirani atmosferi pa prav tako dobro preprečujejo oksidacijo in s tem zmanjšujejo potrebo po antioksidantih.

Emulgatorji, emulgirne soli, stabilizatorji, sredstva za zgostitev in želirna sredstva, utrjevalci in podobno, so največkrat označeni s črko E- in številko iz serije 400.

Olje in voda se zelo težko mešata, če pa dodamo emulgatorje, lahko kaj kmalu naredimo »lahko« majonezo ali biskvit brez jajc. Emulgatorji, stabilizatorji in gostila dajejo živilom konsistenco. Emulgatorji v sladoledu in drugih živilih omogočijo mešanje vode in maščob ter omogočijo vpihavanje zraka, stabilizatorji pa poskrbijo za to, da zrak tam tudi ostane. V svežih klobasah omogočajo dodajanje vode, pripravo majoneze pa z manj ali celo brez jajc.

Ojačevalci okusa so večinoma označeni s črko E- in številko iz serije 600

Ojačevalci okusa so kemikalije, ki prevarajo naše brbončice, tako da mislimo, da ima živilo več okusa ali pa boljši okus, kot bi ga imelo, če tega aditiva ne bi bilo v njem. Najbolj razširjen je natrijev glutamat, ki ga uporabljajo v mesnih in zelenjavnih jedeh, v začimbah in začimbnih mešanicah ter v sojini omaki. Za glutamate je danes že znano, da lahko povzročijo alergije.

Agrumi

V trgovinah so naprodaj tudi agrumi, ki niso bili zaščiteni s fungicidi, temveč le z voski. Lupina takšnih sadežev je seveda užitna. Voski za površinsko obdelavo citrusov oziroma agrumov so aditivi, ki pa morajo biti naravnega izvora – na primer čebelji vosek (E 901), vosek palme karnauba (E 903), uporabijo lahko tudi šelakov vosek (E 904), ki ga pridobivajo iz izločkov žuželke.

Aditivi v sadnih jogurtih – VIP 1 /2014

Sadni jogurti lahko vsebujejo aditive, gostila in arome ter barvila, navadni jogurti pa ne. Priznati je treba, da jogurtom dodajajo aditive tudi zaradi vse zahtevnejših potrošnikov. Ti nočejo več kupovati sadnih jogurtov z milejšimi okusi, svetlih, zamolklih barv, jogurtov, na katerih se izloča sirotka, jogurtov, ki ne dišijo izrazito po svežem sadju, pa tudi ne tistih, ki v ustih ne dajejo "polnega", kremasto-mazavega občutka.  

Sadni jogurti lahko vsebujejo tudi sladila. Na njih je poudarjena majhna vsebnost sladkorja in/ali majhna energijska vrednost ali pa imajo oznako "light". Takšni izdelki niso primerni za majhne otroke in posameznike, ki so preobčutljivi na sladila.

"Dodatne" sestavine v mletem mesu – VIP 10 /2013

Pri kupovanju mletega mesa ni dovolj, da kupujemo zgolj na osnovi glavne predstavitve izdelka in njegovega videza, ampak je treba prebrati tudi njegove sestavine in se tako prepričati, ali je "mleto meso" res samo "mleto meso" ali pa vsebuje "dodatne" sestavine in je torej "presna mesnina". V raziskavi trga mletega mesa smo ugotovili, da so nekateri vzorci vsebovali naslednje aditive: barvilo karmin (E120), acetat in citrat, sredstvi za uravnavanje kislosti (E 331, E 262), s čimer izdelku podaljšajo rok uporabnosti.

Izbira je naša

Aditivom se lahko izognemo tako, da kupujemo osnovna živila in jih doma sproti pripravljamo, pri pripravi uporabljamo sveže ali posušene začimbe, izogibamo se začimbnim mešanicam in jušnim kockam, vedno pa velja:

  • bodimo pozorni na oznake in označevanje na embalaži živila,
  • izbirajmo živila z manj aditivi, na primer zamrznjena živila, sadne sokove namesto pijač,presno meso namesto klobas, sire namesto topljenih sirov in podobno,
  • izogibajmo se enolični prehrani,
  • izobražujmo se.

Potrebna je celovita presoja živila

Pri izbiri živil, tistih, ki so namenjena otrokom, pa še toliko bolj, je potrebno upoštevati vse sestavine. Živila torej ne izbiramo zgolj na osnovi tega, ali vsebujejo aditive ali ne, ampak tudi glede na vsebnost sladkorja, soli in maščob.

Viri: revija VIP – revija Zveze potrošnikov Slovenije in portal ZPS: www.zps.si

Marjana Peterman, univ. dipl. inž. živ. tehn.