Akutni bronhiolitis je najbolj pogosta okužba spodnjih dihal pri otrocih do drugega leta starosti. Povzročajo ga različni virusi. Pri otrocih do osmega meseca starosti je najpogostejši povzročitelj respiratorni sincicijski virus, ki se pojavlja sezonsko, največkrat od novembra do marca. Poleg tega virusa pa lahko bronhiolitis povzročijo še drugi virusi, kot so rinovirus, adenovirus, bokavirus, virus influence (gripe) in parainfluence, metapnevmovirus ter drugi.
Ne glede na vrsto povzročitelja je klinična slika zelo podobna: otrok najprej zboli s prehladnimi znaki, po nekaj dneh pa lahko opazimo hitro in oteženo dihanje, kar je znak, da se je okužba razširila v spodnja dihala. Starši vidijo, če dobro opazujejo, ugrezanje mehkih tkiv prsnega koša ter izdihovanje s pomočjo trebušnih mišic (včasih poenostavljeno rečemo, da otrok »diha s trebuščkom«), in če je posebej hudo, tudi širjenje nosnih kril.
Diagnozo bronhiolitis postavimo na osnovi anamneze (podatkov, ki jih zdravniku povedo starši) in kliničnega pregleda, ki ga opravi zdravnik. Otrok s prehladnimi znaki, ki je po nekaj dneh začel težko dihati in ima nad pljuči slišne poke in piske, ima najverjetneje bronhiolitis.
Kadar otrok zelo težko ali pa hitro diha (za približno polovico hitreje, kot kadar je zdrav) ali pa odklanja tekočino, ga je potrebno peljati k zdravniku. Ta s posebnim aparatom (pulzni oksimeter) prek kože na prstu izmeril, kakšna je vsebnost kisika v krvi. To je poleg hitrosti dihanja in hidracije najpomembnejši dejavnik, ob katerem se zdravnik v ambulanti odloči, ali bo otroka odpustil z natančnimi navodili v domačo oskrbo ali pa ga bo poslal v bolnišnico.
Obravnava otroka z bronhiolitisom doma
Če zdravnik presodi, da gre lahko otrok iz ambulante v domačo oskrbo, ga morajo starši zelo natančno opazovati, ker se lahko stanje hitro poslabša. Dajati mu morajo dovolj tekočin in čistiti nos. Predvsem pa morajo opazovati, kako hitro diha. Zdravnik ali medicinska sestra starše poučita, naj štejejo, koliko vdihov ima otrok v eni minuti v spanju, in tudi, kdaj se je potrebno znova oglasiti na pregled.
Obravnava otroka z bronhiolitisom v bolnišnici
Kadar otrok zelo hitro ali oteženo diha, ne zaužije dovolj tekočine ali mu v krvi primanjkuje kisika, je potreben sprejem v bolnišnico. Ker je bronhiolitis posledica virusne okužbe, zanj nimamo učinkovitega vzročnega zdravljenja. Otroku tudi v bolnišnici pomagamo s simptomatskim zdravljenjem: čiščenjem zgornjih dihal, dodajanjem kisika v vdihan zrak ob hipoksemiji, zniževanjem povišane telesne temperature ter z ustreznim nadomeščanjem tekočine, včasih tudi z dajanjem tekočine prek žilne poti. Nekaterim pomagajo inhalacije bronhodilatatorja, novejše raziskave pa so pokazale zmeren učinek zdravljenja z inhalacijami hipertonične, triodstotne raztopine soli (NaCl). Dajanje glukokortikoidov v raziskavah ni pokazalo ugodnega učinka na potek bronhiolitisa, prav tako ne zdravljenje z antibiotiki, seveda če ni dokazana dodatna okužba z bakterijami. V zadnjih dveh letih pa na pediatrični kliniki v Ljubljani najbolj bolnim otrokom z bronhiolitisom pomagamo z dovajanjem visokopretočnega kisika in analiza učinkov tega načina zdravljenja je pokazala, da se pri večini otrok stanje izboljša in da marsikateremu od teh otrok ni potrebno zdravljenje v intenzivni enoti.
Bronhiolitis ali astma
Starši velikokrat vprašajo, ali ima otrok bronhiolitis ali astmo. Izgled obeh stanj je podoben in le na osnovi klinične slike ne moremo z gotovostjo reči, ali ima otrok bronhiolitis ali pa prvo epizodo astme. Za razlikovanje med obema nimamo nobenega testa, lahko pa z večjo ali manjšo verjetnostjo rečemo, da gre pri otroku za astmo ali za bronhiolitis. Otroci s ponavljajočim piskanjem v prsih, ki imajo tudi alergijsko vnetje kože, tako imenovani atopijski dermatitis, in dokazano alergijo na prehranske ali inhalacijske alergene, tisti, ki imajo težave tudi med prehladnimi obolenji ali pa imajo njihovi starši astmo, imajo skoraj odemdesetodstotno verjetnost, da imajo astmo.
Otroci, ki imajo prav tako ponavljajoče epizode piskanja v prsih, nimajo pa omenjenih dejavnikov tveganja, imajo bolj verjetno prehodno piskanje, ki izzveni po tretjem letu starosti. Razvrščanje otrok s ponavljajočim piskanjem v skupino z veliko verjetnostjo za astmo in med tiste z večjo verjetnostjo za prehodno piskanje je pomembno zaradi odločitve glede uvedbe preprečevalnega zdravljenja. Razumljivo je namreč, da si starši želijo, da se težko dihanje in piskanje pri otroku ne bi ponavljalo. Dokaj uspešno lahko z zdravili (inhalacijskimi glukokortikoidi) pomagamo le tistim, ki imajo dejavnike tveganja za astmo. Skupini otrok s ponavljajočim piskanjem pa inhalacijski glukokortikoidi ne pomagajo, zato pri njih lahko uvedemo zdravljenje z antagonisti levkotrienskih receptorjev za čas virusne sezone, ko je verjetnost piskanja v prsih in težkega dihanja največja. To zdravljenje za približno tretjino zmanjša verjetnost težkega dihanja ali piskanja v prsih.
Ali lahko preprečimo nastanek bronhiolitisa
Najbolj učinkovita in najcenejša ukrepa za preprečevanje bronhiolitisa pri otroku sta izogibanje stika s prehlajenimi osebami in pa umivanje rok. Okužba se namreč prenaša predvsem prek rok.
Nekateri otroci so zaradi osnovne bolezni v večji nevarnosti za težji potek bronhiolitisa. To so zlasti nedonošenčki, rojeni pred 28. ali vsaj 30. tednom nosečnosti, otroci s kronično boleznijo pljuč zaradi nedonošenosti, otroci s srčnimi obolenji, nekaterimi imunskimi pomanjkljivostmi ter otroci z drugimi težkimi kroničnimi pljučnimi in mišičnimi boleznimi. Prav tako teže prenašajo obolenje dojenčki do tretjega meseca starosti. Te otroke moramo še posebej varovati pred prehladnimi obolenji, zato svetujemo, da starši starejše sorojence izpišejo iz vrtca vsaj v času, ko je nevarnost virusnih okužb največja. Najbolj ogroženim pa dajemo palivizumab, vendar ta deluje le proti enemu od mnogih virusov, ki lahko povzročijo bronhiolitis.